ljudje rečejo, da ne razumem, da nisem ena od njih, da jim ne morem pomagati.. ko bi le vedeli kako ne resnično je to. ko se z depresijo boriš že veliko več kot dve leti, postane del tebe. navajen si se pretvarjati, da ni nič narobe, tudi če razpadaš znotraj. nasmejan si, čeprav znotraj jokaš in kričiš, vendar te nihče ne sliši. nihče te ne pogleda v oči in reče "vem, da ta nasmeh ni pravi. vem kako se počutiš." nihče.. počutiš še osamljeno, kot da na tem svetu ni 7 bilijonov ljudi. kakor, da si zadnji človek na tem planetu. ko pogledaš v ogledalo in vse kar vidiš so napake. ljudem govorim naj ostanejo močni, da bo bolje, medtem ko sem sama ena izmed najšibkejših oseb kar jih poznam.
ne vem, pač nekaj je na samih animacijah plesa, ker me večino časa res v dobro voljo spravijo, čeprou res pogrešam ples in si vedno želim, da bi lahko naprej trenirala, ker je res lahko včasih naporno ampak me spravi v boljšo voljo in nekak neham mislit na vse drugo. sprosti me in res uživam v plesu, tako da ja, upam da bom kdaj spet lahko začela trenirat.
Search 
